Naj bo nova ureditev ali prenova groba dobro načrtovana, vodena in kakovostno zaključena.
Grob je prostor naših osebnih in skupnih spominov povezanih z radostjo, veseljem, izgubo in bolečino. Njegove čustvene moči ne moremo zanikati vendar ga lahko z individualnim pristopom in premišljenim oblikovanjem zasnujemo tako, da bo dajal pomen življenju, ki mu ga posvečamo in postal ogledalo naših spominov.
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
le moja drobna lučka še brli.
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Tiho, tiho, mi srce zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
Povej mi kdo,
kam oblaki plujo,
kam ptice lete,
kam vode teko,
kam človek gre.
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetje zemlja se zagrne,
zame pa pomladi ni.
Tiho čez polje,
tihi mesec gre,
z njim gre žalostno srce.
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka,
kakor v zelenem,
prostranem gozdu.
Zdaj ne trpiš več draga. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen,
opustošen za nas,
odkar te med nami več ni.
Majhna, čisto majhna pesem je šla
ob prvem mraku po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku, diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.